Vincere - in usoda art filma

Tole je še en film, ki je vzbudil nekaj pozornosti na letošnjem Cannesu. Kot piše Variety je to "the little-known story of Benito Mussolini's ill-fated first wife and son".

Zmeraj pri takih filmih se spomnim na to, kako jih dejansko sploh ne bi več snemali, če ne bi bilo subvencij, saj je potencialnega gledalstva premalo za komercialno upravičenost teh podvigov. Vprašanje sicer ali je zares sploh še smiselno, da se premišljuje o preslikavah takih zgodb v igrano formo.

Dokumentarni film se danes, za tiste, ki jih to zanima, zdi vsekakor primernejši. Da ta ne pokaže pristno osebnih odnosov? Jah, to jih pa tudi igrani film ne. Osebni odnosi, ki so se zgodili 70 let nazaj so danes lahko samo še režiserjeva (domišljijska) interpretacija in zmeraj je veliko vprašanje, če si te razne interpretacije (ne govorim konkretno o Bellochiu, zanimivem režiserju) zaslužijo davkoplačevalski denar.

Ja, igrani film postaja zmeraj bolj podoben gledališkemu 'biznisu'.

Variety recenzija: link